drugače sem jo zaznavala - pupakabro - v hrastovšu, kot ko mi jo je gaber pokazal pod oranžno rjuho z akvarelastimi rožami. stoječ pred hišo na stebrih iz kosti sem se, držeč gabra za ramo, skušala orientirat. nenadoma sem jo zagledala živo pred seboj; njena meglica se je zgostila, ona pa se je s svojimi drobnimi prsti dotaknila mojih.
vedela sem, da je moja, da je jaz, da se je nekaj izluščilo iz mene, pa vseeno je bila tako resnično tudi zunaj, da sem jo čutila kot sebe-in-ne-sebe, tisto najstarejše v njej, tisto prednično, sem ovohavala kot čisto novo, ker je bilo tako potlačeno.
gaber se je skušal dotaknit pentlje na vrhu njenih las. roka mu je šla skoznjo.
vedel:e smo, da nas hiša na stebrih iz kosti vabi, da stopimo noter, da je naša.
z gabrom sva okleval:i, kabra se je pa dvignila na mahovnoto streho in zabingljala z nogami v črnih megličastih škorenjcih in rekla, da bo treba takoj zjutraj do domišljivovec po semena.
zletela je nad krošnjami malega igličastega nasada. z roko jim je vrhove oplazila, so zanihali kot v vetru.
vsak teden bom prestregla eno seme, je zapela od zgoraj, gaber se je posvečal nečemu (ali nekomu?) v mahu, jaz sem pa strmela gor, k njej.
vsako pobrano seme se razpoči v novih trinajst, je rekla. če eno pobereš in ga poseješ, se jih samih poseje vsaj še dvanajst.
vsako seme domišljije oživi eno enotico mrtve smrti.
to je čarovnija.
