(najprej) sva liza in gaber.

prihajava iz sveta, ujetega v dobo nekrocena, ki ji vladajo nekrogarhi. igrajo se zemljo krast. ko zlijejo čez beton, jo sami sebi odtujijo. koralne grebene belijo, reke kalijo iz zelene v rjavo. njihovi droni puščajo svoje izstrelke v stenah otroških lobanj.

kadaverske gomile zakrivajo z močnimi uroki.

vrstni genomi odtekajo v nevidnosti.

vse več območij poseljuje le še mrtva smrt.

(najprej) sva liza in gaber.
preganja naju kako najti smisel, če je vse zapisano mrtvi smrti (gaber) in kaj z vso to tujostjo (liza).

srečava se pod visokimi betonskimi stebri. gabra je strah, jaz pa hočem bit kar rabi.

nevrološka sistema se nama zahakljata samo nekaj ur kasneje, pod grmom na izgenocideni trati. (ni kakšnih bitij.) gaber reče, da dišim. obraz imam zakopan v njegov vrat. v nebo gleda. ritem spuščanja in dvigovanja prsnega koša pod mojim licem je ritem spuščanja in dvigovanja reber in jošk, ki mi ležijo na travi.

to je v nekrocenu anomalija.

❧☙

(kasneje) smo gaber in liza in pupakabra.

pupakabro mi potegne iz droba. coprnica, punčka v vijolični zvezdasti halji, ki zmore prehajat med svetovi; iz nekrocenske stvarnosti v kraje žive smrti in aktivne domišljije, od koder grejo niti tudi nekam gor; včasih stojim in gledam strunski sistem belih niti, ki mi grejo od nadlaketi v nebo in pupakabra blešči kot tančica na strunah, gaber pa stoji in me drži za roko; bele niti se nama prepletajo, klobčič je, to se tudi v hrastovšu ne spremeni. o tem ne znava reč kaj določnega.

❧☙

hrastovš se je razkril med nama, med bitji, ki so prihajala h gabru (ki v hrastovšu postane trosonos) in prostori, ki jih je prva raziskovala pupakabra; nasadom borovnic, zaveso trstičja, gričem z belimi grobovi, živih zgradbah.

mogoče je drobec mene, lize, vedno hotel verjet, da gre (samo) za naju. to bi bilo ... enostavneje.
ampak tisto nekaj kljuvajoče v meni je vedno vedelo – še preden sem razumela, da hrastovš je in ni tukaj. da je tukaj, ker sva tukaj liza in gaber. in da ni tukaj, ker sva lahko liza in gaber tudi tam. še preden sem razumela, kaj pomeni, da morata pupakabra in trosonos (tisti del gabra, ki lahko v hrastovšu potuje po miceliju in mrtve kodira vanj, da ostanejo – večno) najti načine za oživljanje mrtvega, razkrivanje skritega in porajanje potencialnega.

če bi šlo samo za naju, se fran ob pripovedovanju o hrastovšu, o bitjih, ki sva jih tam našla, o meglicah nad pupinim močvirjem in kosteh v stebrih najine hrastovške hiše, ne bi spomnil, kako je kot otrok pripravljal napoje iz rastlinic na babičinem vrtu. moči. ne bi mogel vstopit v hrastovš. postat šelestir. z rastlinami govorit.

❧☙

očitno je postalo, da je hrastovš nenehno prisotni, še vedno dostopni svet, v katerega je mogoče vstopit. biti jih mora še mnogo, takih svetov. in hrastovš lahko raste. želimo si odkrit sorodne svetove. gradimo hrastovš, iščemo bližnje kraje, spoznat želimo vse, ki se želijo borit proti nekrogarhom. gaber trosonos raziskuje hrastovš, udejanja bitja in prostore skoz risbe, beleži njihove zgodbe. jih vgrajuje v hrastovški micelij, ki beleži vse, enako kot ozvezdja. tudi minulo. fran šelestir odpira sodelovanja z rastlinskimi bitji. pupakabra išče(m) vse, ki se nam bi želel:e pridružiti boju proti nekrogarhom.

vse, ki vas zanimajo svetovi, ki koprenasto prekrivajo tride, vse, ki čutite, da bi želel:e prisluhniti, soustvarjati ali med seboj graditi mostove v svetovih aktivne domišljije, da pridete v hrastovško vseučilišče.