hrastovčanstvo ...
... vsa bitja, rastlinska, živalska in sanjska, ki so
filip. sončnež.
o srečanju: filip mi je prišel na konico prsta sedet.
ni bil prvi svoje vrste, ki sem ga videla - nekdo je trosonosu na laseh sedel - ampak prvi, ki je prišel k meni, mi z lističi objel noht.
veliko vodo sem videla, utapljajoče črno, me je spraševal, če sem not.
vozel iz mišic in kit in organov, eno veliko kepo, po tem, ko sem razumela.
da ve.
trosonos ga je risal, ko sem jaz beležila o njegovih po tem, ko so mi koničke prstov zeleno zažarele, ampak je filipa še kar skrbelo. čeprav je bilo to s
o sončnežih, sončezah: ust ne rabijo, ker so scela v svetlobi, presnavljajo z lističnimi poganjki energije telesnih bolezni. z njimi se lahko prisesajo na kožo, na dlako, na perje bitij, ki potrebujejo zdravilno zeleno luč. mentalne slike pošiljajo, tako komunicirajo in jih prejmajo kot skener risbe. so iz take tvarine kot vrtnični lističi. telo je pri njih lahko, glave imajo v stalnem siju v glavi v svetlobi kot mini elektrarne, veke imajo zatemnjene, da lastne svetlobe ne vidijo, da lahko
jagnjica. žalostinka.
prišla je k trosonosu, hotela mu je v grlo splezat. ampak trosnos jo je po klapastih ušesih pobožal in rekel - o tebi bi rad slišal.
jagnjica se ni upirala, me je pa pogledala - ne pupe, mene, lizo - kot da ve, nekaj, kar vem samo jaz. in se je skrušila malo bolj vase.
vseeno je potem govorila, je gaber risal, sem jaz beležila.
sem.
o žalostnikih, žalostinkah: nekdo mora – slišat žalost, jo vzet vase, da v živčnih prepletih v drobu nosi črno vodo, ki joka, ki je tisti del vodotvorjenih bitij, ki potemni ko se vanjo zlijejo teže obstoja, vse česar raje ne bi v svojih preddvorih in atrijih in ne v krvi. žalostinke se privijejo v grla, tja pridejo bivat, če široko odpreš usta, jih notri sploh ne čutiš, ampak ti pojejo, žalostniki in žalostinke in se ugnezdijo in se primejo glasilk s ptičjimi nogicami in listke iz glavic nacufajo in ti jih posadijo, da zrasejo iz oči, ko spet pogledaš z zeleno z odprtim srcem. srkajo žalost, da ti poješ njihove pesmi, da se sliši žalost in vse, kar je o njej reči je treba reči.
antonij. dvosvetnik.
antonij je prišel k nam v močvirju, se je skrival med trstičjem je bil poklapan, je pupakabra dala svojo dlan na njegov naglavnik in je nagnil glavo vznak in mu je šla hvaležnost skoz oči.
se mu je nasmehnila.
marijo sem mu dala, je rekla, pa nisem vedela katero od marij - eno iz sveta, ki je od nekrocenske dinastije.
eno, ki se je borila proti ubijanju smrti.
antonij je povedal:
o dvosvetnikih, dvosvetnicah: kakor v nebesih tako na zemlji,kakor iz korenin tako iz svetlobe – v hrastovšu je svetloba dobro izkoriščan vir, op. avt. – dvosvetnice in dvosvetniki so z glavo v medprostorih ali v duhovnih prostorih, zbirajo v kristalih naglavnikih po do dve merici svetlobe, lahko jo posodijo, lahko jo podelijo, če jo hočejo, srkajo jo z rilčki, ki se vpenjajo v tretje oko delijo kar lahko delijo, dajo v zemljo mineralom svetlobni nektar in v medprostore zemeljski duh, skoz korenine govorijo z občim rastlinstvom, njihova telesa so okroglasta in polna, rezervarji, v njih lahko shranijo nektar in duha.
