moje ime je anja radaljac, sem komparativiska, pisateljica, kritičarka, veganska aktivistka, prevajalka, urednica (založba litera) in mentorica kreativnega pisanja. kreativnost je zame visceralnega, eksistencialnega pomena. prepričana sem, da me je pisanje skozi življenje ohranjalo pri zdravem razumu - kolikor ga kot oseba s travmatskim ozadjem pač premorem, kar je v določenih ozirih presenetljivo mnogo in v mnogih drugih zastašujoče malo. če ne bi pisala, če ne bi risala, šivala, lepila, pobirala po tleh papirčkov in "zanimivih odpadkov" (one man's trash is another man's treasure ali kako že), če se ne bi tetovirala, če ne bi vizualizirala, si ustvarjala notranjih pokrajin, zgradb, bitij - ne vem, kako bi prestala bolezni (svojo in bližnjih ljudi), smrti, izgube, kako bi živela z zavestjo, koliko bitij nenehno umira, jih ubijamo, kako bi še kdaj zlezla po tuširanju ven iz banje, kjer se včasih zasedim z brisačo okoli ramen, ne vem, kako bi se prepričala, da odrinem odejo s sebe. to, da si lahko zamišljam bitja, ki so toplejša, da lahko grem v prostore, ki so varnejši, to, da lahko gradim svetove, ki poskušajo drugim povedat nekaj iz mojega sveta, nekaj iz mojega občutenja, kar mi je včasih neposredno težko predat, je zame ključnega pomena.

moji zadnji trije romani punčica (litera 2022), prst v prekatu (litera, 2024) in če se ne vrneš (litera 2025), vsi nominirani za državne leposlovne nagrade (prva romana za nagrado kresnik za najboljši roman leta, tretji pa za cankarjevo nagrado za najboljše literarno delo leta), so vsi na različne načine naslavljali tudi vprašanje, kako naj jaz sama, kot pisateljica, kot ustvarjalka, karkoli prispevam k družbi. kaj sploh je mogoče prispevat - ne samo znotraj poklica, ampak kot človek, kot ena sama, posamična oseba, ki ima, nujno, zelo omejene vire, zelo omejen doseg v tem, kar počne.

s punčico sem raziskovala odtujenost od aktivne vloge, občutek, da ni mogoče prispevati karkoli, da je vsaka akcija lahko že nasilna in poseže v nekaj na način, ki ga oseba ni nameravala, upoštevala ali načrtovala, pa se vseeno zgodi. glavna junakinja romana, lilit, je poskušala posegat čim manj in je hkrati, v lastni senci, posegala ravno obratno, kot bi si želela, ker ji je bilo ostajat v stiku s tem, kakšne stvari so, pretežko. višnja je v romanu prst v prekatu, iskala obliko aktivizma, s katerim bi prinesla čim več dobrega - to je počela po principu poskušanja, čeprav je pri tem delala napake. judita v če se ne vrneš, je poskušala realnost, filozofsko obstajajočo skozi narative, skozi zgodbe, zacelit skozi ohranjanje utopičnega, kreativnega mišljenja. vse tri, lilit, višnja in judita, so ugotavljale, da morajo za svoje cilje ustvariti skupnost.

po tem, ko je roman če se ne vrneš izšel, sem sama sebi postavila isto vprašanje: kaj lahko naredim kot pisateljica - razen tega, da pišem knjige - da s tem, kar znam (recimo, da znam ustvarjat in, podskupinsko, pisat) morda ljudem ponudim še kaj, razen zgodb. želela sem si, da bi poskusila ustvarit skupnost, ki bi temeljila na ustvarjalnosti, utopičnem mišljenju, ekologiji in pravicah živali. želela sem si ustvariti svet, v katerega bi bilo mogoče vstopat, ga soustvarjat, ne samo brat, želela sem si, da bi poskusila skupaj z drugimi ljudmi mislit zgodbe, ki so utopične, ki odpirajo svetove, ki se zgodijo magični, fantazijski, duhovno izpolnjeni - in ki mogoče lahko pomagajo k temu, da se dejansko nekaj tega preseli tudi v resnični svet.